Včasih človek, ki najbolj potrebuje pomoč, ni videti kot nekdo, ki jo potrebuje.

Lahko je nasmejan. Lahko hodi v službo, skrbi za otroke, odgovarja »v redu sem« in se šali z drugimi. Hkrati pa se lahko znotraj sebe počuti popolnoma izčrpan, osamljen ali brez izhoda.

Zato je včasih dovolj, da vprašamo:

»Kako si – zares?«
»Kako ti je v zadnjem času?«
»Je kaj, kar ti je trenutno pretežko?«

Zato ne podcenjujmo moči preprostega vprašanja.
Ne bojmo se načeti težkega pogovora.
In predvsem – ne predvidevajmo, da bomo človeka s tem, ko vprašamo, spravili v še večjo stisko.

Včasih je največ, kar lahko naredimo:

Opazimo. Vprašamo. Poslušamo. Ostanemo.

Ni treba imeti pravih besed.
Ni treba rešiti problema.
Ni treba biti psiholog.

Včasih človek potrebuje predvsem občutek:

»Nisi sam/a. Nekdo me vidi. Nekomu je mar.«

Če vas skrbi za bližnjo osebo, ne čakajte, da bo stiska »dovolj velika«. Pokličite jo. Usedite se ob njej. Vprašajte. Poslušajte.

In če se sami znajdemo v stiski, prositi za pomoč ni znak šibkosti. Je način, kako poskrbimo zase, ko sami ne zmoremo več vsega nositi.

Če je stiska prevelika, ne ostanite sami.

•  112 – če je ogroženo življenje ali potrebujete nujno pomoč.
• 116 123 – Zaupni telefon Samarijan

Brezplačen, anonimen in na voljo 24 ur na dan, vse dni v letu.

• 01 520 99 00 – Klic v duševni stiski

Vsak dan med 19.00 in 7.00.

Za strokovno pomoč se lahko obrnete tudi na svojega osebnega zdravnika, ali Center za duševno zdravje odraslih (CDZO).